Bruno Schulz

Iz:

CIMETOVE PRODAJALNE

Izbrano delo. Prevedla Katarina Šalamun-Biedrzycka

Mladinska knjiga 1990. Knjižnica Kondor.

 

 

Ptiči

 

Prišli so rumenkasti, puščobni zimski dnevi. Rjavka­sto zemljo je pokrival luknjičav, izlizan, prekratek snežni prt. Za mnogo streh je snega zmanjkalo in stale so črne ali rjaste, skodlaste in zašiljene, krijoč v sebi zadimljena prostranstva podstrešij - te črne, zoglenele katedrale, naježene od reber škarnikov, opornikov in gred - viharjev zimskih temna pljuča... Vsako jutro je odkrivalo nove dimnike in dimniške cevi, te črne piščali vragovih orgel, ki so zrasle ponoči, ker jih je napihnil nočni piš. Dimni­karji se niso mogli otresti vran, ki so zvečer kot živi črni listi posedale po vejah dreves pred cerkvijo, spet in spet prhnile in zaplahutale po zraku, dokler se končno niso prilepile vsaka ob svojo vejo, na svoje mesto, ob svitu pa odletele v veliki jati kot vrtinci saj, počrnjenih, zgorelih kosmov - valujoče in fantomske, s frfotavim krakanjem packajoče kalnorumene pramene jutra. Dnevi so od mraza in dolgočasja otrdeli kot lanskoletni hlebci kruha. Ljudje so se jih lotevali s topimi noži, brez teka, lenobno zaspani.

Oče ni nič več hodil iz hiše. Kuril je v pečeh in študiral nedoumljivo bistvo ognja. Čutil je slani, kovinski okus in prekajeni vonj zimskih plamenov, hladno ljubkovanje salamandrov, ki so lizali bleščeče saje v dimnikovem grlu. V teh dneh se je ljubeče lotil vseh popravil v gornjih delih sobe. Ob vsaki uri si ga lahko videl, kako je - čepeč na vrhu lestve - nekaj brkljal pod stropom, pri karnisah visokih oken, ali pa pri kroglah in verigah visečih svetilk. Lestev je uporabljal kot soboslikarji, kot velikanske hodulje, in dobro se je počutil v tisti ptičji perspektivi, v bližini pobarvanega neba, arabesk in stropnih ptic. Od praktičnih življenjskih zadev se je vedno bolj oddaljeval. Ko ga je mati, vsa zaskrbljena in preplašena zaradi njegovega stanja, skušala pritegniti v pogovor o vsakda­njem trgovanju, o plačilu najbližjega »ultima«, jo je poslušal raztreseno, nemirno, kot odsotno in s trzaji na obrazu. Včasih pa jo je nenadoma prekinil z zaklinjajočo kretnjo in stekel v kot, kjer je pritisnil uho k špranji v podu. Poslušal je tako, z dvignjenimi kazalci obeh rok, kar je izražalo najvišjo stopnjo pomembnosti teh razis­kav. Takrat še nismo razumeli žalostnega ozadja teh ekstravagantnosti, obupnega kompleksa, dozorevajočega v globini.

Mati ni imela nanj nobenega vpliva, ampak Adeli je poklanjal veliko spoštovanja in pozornosti. Pospravljanje je bilo zanj velik, pomemben obred, ki se ga je hotel vedno  znova udeleževati, medtem ko je sledil vsem Adeli­nim opravilom z mešanico strahu in srhljivega uživanja. Vsem njenim dejavnostim je pripisoval globlji, simbolični men. Ko je dekle z mladimi, drznimi gibi porivalo krtačo na dolgi palici po tleh, je to skoraj presegalo njegove moči. Takrat so iz njegovih oči pritekle solze, obraz se mu je nagrbančil v tihem smehu, telo pa so mu stresali uživaški krči orgazma. Njegova občutljivost za žgečkanje se je stopnjevala do blaznosti. Bilo je dovolj, la je Adela stegnila proti njemu prst v žgečkalni kretnji, pa je že, divje preplašen, loputajoč z vrati za seboj, bežal skozi vse sobe, dokler ni v zadnji padel s trebuhom na posteljo in se zvijal od smeha ob samih notranjih podo­bah, ki se jih ni mogel ubraniti. In zato je bila Adelina oblast nad očetom skorajda brezmejna.

Prav v tem času smo pri njem prvikrat opazili strastno zanimanje za živali. To je bila začetna strast lovca in umetnika hkrati, mogoče pa tudi globlja, zoološka simpa­tija ustvarjenega bitja za sorodne, pa tako različne oblike življenja, eksperimentiranje v še nepreizkušenih registrih biti. Šele v poznejši fazi se je zadeva razvila v ono neverjetno, zapleteno, globoko grešno in naravi nas­protno smer, za katero je bolje, da je ne vlačimo na dan.

To se je začelo z valjenjem ptičjih jajc.

Z veliko napora in denarja je oče iz Hamburga, Nizozemske, iz afriških zooloških postaj naročal oplojena ptičja jajca, ki jih je dajal valit velikanskim belgijskim kuram. To čudno početje je tudi mene zelo pritegovalo - namreč v času, ko so se ven prikljuvala piščeta, ti stvori resnično čudnih barv in oblik. V teh pošastih z velikan­skimi, fantastičnimi kljuni, ki so se takoj po rojstvu na stežaj odpirali in med sikanjem kazali požrešna brezna svojih grl, v teh kuščarjih s gibkimi, golimi telesci grbav­cev nihče ne bi mogel razpoznati bodočih pavov, fazanov, divjih petelinov, kondorjev. Ta zmajevska zalega, polo­žena v košarice z vato, je na tenkih vratovih dvigala slepe, z mrenami zaraščene glave in brez glasu čivkala iz nemih grl. Oče se je sprehajal med policami v zelenem predpa­sniku, kot vrtnar med toplimi gredami s kaktusi, in izvabljal iz niča te slepe mehurje, utripajoče od življenja, te nebogljene trebuhe, ki so sprejemali zunanji svet samo v obliki jedi, te poganjke življenja, ki so se tipaje vzpenjali k svetlobi. Nekaj tednov pozneje, ko so ti slepi popki počili v svetlobo, je sobe naravnost zalil pisani šum glasov, migetajoči ščebet teh novih stanovalcev, ki so obsedali karnise, okrajke omar, ter gnezdili v goščavi cinkovih vej in arabesk visečih mnogokrakih svetilk.

Ko je oče preučeval velike ornitološke učbenike in prelistaval barvne tabele, se je zdelo, da prav iz njih izletavajo ti pernati prividi in napolnjujejo sobo z bar­vnim plahutanjem, kosmi škrlata, frfotajočimi koščki safirja, zelenega volka, srebra. Ko je prišel čas hranjenja, so ustvarjali na tleh barvno, valujočo gredo, živo prepro­go, ki je vsakokrat, ko je kdo neprevidno vstopil, razpad­la, se razletela v gibljive cvetove, in ti so krilili po zraku, dokler se niso razvrstili po gornjih delih sobe. Posebno mi je ostal v spominu neki kondor, velikanski ptič z golim vratom in nagubanim obrazom, polnim izrastkov. To je bil suh asket, budistični lama, poln neomajnega dostojanstva v vsem svojem obnašanju, sledeč železni obrednosti svojega velikega rodu. Ko je tako sedel nasproti očetu, v svoji veličastni drži pradavnih egiptovskih božanstev, z očesom, ob katerem se je vlekla belkasta mrena, ki si jo je porival z obrobja čez zenico, da bi se popolnoma zaprl v meditiranje o lastni dostojanstveni samoti - se mi je s tem svojim kamnitim profilom zazdel kot očetov starejši brat. To je bila ista telesna snov, snov kit in nagubane trde kože, isti posušeni, koščeni obraz, iste oroženele, globoke očesne votline. Celo roke, očetova vozlata, dolga, suha hrbtišča dlani z zakrivljenimi nohti, so imela svojo naliko v kondorjevih krempljih. Ko sem ga tako gledal, pogreznjenega v spanje, se nisem mogel znebiti vtisa, da imam pred seboj mumijo - pomanjšano, posušeno in skrčeno mumijo svojega očeta. Mislim, da je tudi mati opazila to čudno podobnost, čeprav nismo o tem nikoli govorili. In značilno je, da je kondor uporabljal skupaj z očetom isto nočno posodo.

Oče pa se ni zadovoljil le z izleganjem vedno novih primerkov: na podstrešju je organiziral ptičje svatbe, pošiljal je snubce, privezoval k podstrešnim vrzelim in luknjam zapeljive, hrepeneče neveste in dejansko dosegel, da je streha naše hiše, ogromna dvokapna skodlasta streha, postala pravo ptičje zatočišče, Noetova barka, na kateri so se zbirali najrazličnejši krilateži z vseh daljnih vetrov. Celo dolgo po koncu ptičje vzreje se je v ptičjem svetu ohranila ta tradicija naše hiše in med spomladan­skimi selitvami so se na nagi strehi pogosto ustavljale cele jate žerjavov, pelikanov, pavov in vsakršne perjadi.

Vendar pa se je ta zabava - po kratkem obdobju imenitnosti - prav kmalu žalostno končala. Prej ko slej je namreč postalo nujno premestiti očeta v podstrešni izbi, ki sta služili za ropotarnico. Od tam se je že navsezgodaj razlegal ptičji vrišč. Leseni škatli izb, ki jima je podstrešni prostor še dodajal resonančnost, sta se tresli od petja, grlenja, brusenja, frfotanja in drugega direndaja. Očeta po nekaj tednov sploh nismo videli. Zelo poredko je prišel dol in takrat smo lahko opazili, da se je nekako zmanjšal, da je shujšal in se skrčil. Včasih je v spozabi planil s sedeža pri mizi in začel mahati z rokami kot s perutmi, izpuščal je pojoče ptičje glasove, oči pa so se mu zameglile kot pod mreno. Potem ga je postalo sram, smejal se je skupaj z nami in skušal vse skupaj obrniti v šalo.

Nekoč, med velikim čiščenjem, se je v očetovem ptič­jem kraljestvu nenadoma pojavila Adela. Ko je odprla vrata, se je zgrozila nad smradom, ki se je dvigal v zrak, ter kupi lajna, ki so pokrivali tla, mize in vse pohištvo. Hitro se je odločila, odprla okno, nato pa z dolgo krtačo nagnala vso ptičjo gmoto v divje kroženje. In v tem peklenskem vrtincu peres, peruti in krikov je Adela, kot blazneča Menada, ki vihti bakhantsko palico, plesala svoj uničevalni ples. Oče se je, krileč z rokami, ves prestrašen skušal skupaj s ptičjo trumo dvigniti v zrak. Krilati oblak pa se je počasi redčil, dokler nista ostala na bojišču samo izčrpana, sopeča Adela in on, s trpečim izrazom na obrazu in osramočen, pripravljen sprejeti kakršnekoli pogoje vdaje.

Trenutek pozneje je stopal po stopnicah navzdol kot zlomljen človek, kot kralj-izgnanec, ki je izgubil tron in kraljevanje.

 

 

Ščurki

 

To je bilo v tistih sivih dneh, ki so nastopili po bleščeči barvnosti očetovega genialnega obdobja. To so bili dolgi tedni depresije, težki tedni brez nedelj in praznikov, ob zaprtem nebu, v ubožni pokrajini. Očeta takrat ni bilo več. Gornje sobe so pospravili in jih dali v najem neki telefonistki. Od vsega ptičjega gospodinjstva nam je ostal en sam primerek, nagačeni kondor, postavljen na polico v salonu. Stal je tam kot takrat, ko je bil še živ, v drži budističnega modreca, v hladnem polmraku med spušče­nimi zavesami, in njegov bridki, posušeni asketski obraz je okamenel v izraz poslednje, vzvišene ravnodušnosti. Oči so mu izpadle, skozi izjokane, zasolzene očesne jame se je sipala žagovina. Samo roženi egiptovski izrastki na mogočnem golem kljunu in plešastem vratu, izrastki in bule obledelosinje barve so dajali tej starčevski glavi dostojanstveno hieratični nadih.

Njegovo pernato kuto so na več mestih pregrizli molji in iz nje je izpadalo mehko sivo perje, ki ga je Adela pometla enkrat na teden skupaj z brezimnim sobnim prahom. Na oguljenih mestih je bilo videti debelo vrečas­to platno, iz katerega je silila konopna preja. Materi sem na skrivaj zameril, da se je tako lahko sprijaznila z očetovo izginitvijo. Nikoli ga ni ljubila - sem razmišljal - in ker oče ni bil vraščen v nobeno žensko srce, se tudi ni mogel zakoreniniti v nobeni resničnosti in je večno lebdel na življenjskem obrobju, v polresničnih predelih, na robu dejanskosti. Niti poštene, državljanske smrti si ni prislužil - sem razmišljal - vse pri njem je moralo biti čudaško in dvomljivo. Sklenil sem mater v ustreznem trenutku presenetiti z odkritim pogovorom. Tistega dne (bil je težak zimski dan in že od jutra se je sipal mehki puh mraku) je mati imela migreno in je samotno ležala na zofi v salonu.

V tej redko obiskovani boljši sobi je, odkar je oče izginil, vladal vzoren red; zanj je skrbela Adela z voskom in krtačami. Pohištvo je bilo pokrito s prevlekami, vse v tej sobi se je uklonilo Adelini železni disciplini. Samo šop pavjih peres, ki je stal v vazi na kredenci, se ni dal obrzdati. To je bil objesten, nevaren element, prikrito revolucionaren, kot razposajen dekliški razred, ki je na videz poln pobožnosti, zares pa razbrzdano prešeren in svojeglav. Pavja očesca so se kar naprej sukala, vrtala luknje v stene, mežikala, utripala s trepalnicami in se, s prstom na ustih, gnetla drugo čez drugo, med neprestanim hihitanjem in nagajanjem. Napolnjevala so sobo s ščebe­tom in šepetom, kukala skozi ključavnice, se kot metulji razsipavala okrog mnogoramnega svečnika ter se kot barvna množica zaletavala v motna, starčevska zrcala, ki so se že odvadila veselega frfotanja. Celo pred materjo, ki je ležala na zofi z obvezano glavo, se niso mogla zadržati - spakovala so se in si pomežikovala v sporazu­mevanju, pogovarjala so se z nemo, barvno abecedo, polno skrivnih pomenov. Ta porogljivi sporazum, ta migljajoča zarota za mojim hrbtom me je jezila. S koleni sem se stisnil k materini zofi, z dvema prstoma sem, kot da bi bil zamišljen, drsal po finem blagu njene halje in nenadoma, kot mimogrede, rekel: - Že zdavnaj sem te hotel vprašati: ni res, da je to on? - In čeprav nisem niti pomignil proti kondorju, je mati takoj uganila, se zelo zmedla in povesila oči. Nalašč sem pustil, da je preteklo nekaj trenutkov, da sem se opajal z njeno zmedo, nato pa sem, čisto mirno, popolnoma obvladujoč naraščajočo jezo, vprašal: - Kakšen smisel imajo torej vse te čenče in laži, ki jih širiš o očetu?

Toda njene poteze, ki so bile v prvem hipu v paniki razpadle, so se spet začele urejati. - Kakšne laži? - je vprašala in mežikala z očmi, ki so bile prazne, zalite s temnomodro barvo, kot da nimajo beločnic. - Slišal sem jih od Adele - sem rekel - ampak vem, da izvirajo od tebe; hočem zvedeti resnico

Ustnice so se ji narahlo tresle, zenice so se izmaknile mojemu pogledu in poromale v očesne kotičke. - Nisem lagala - je rekla, njene ustnice pa so nabreknile in hkrati postale čisto majhne. Čutil sem, da koketira z mano kot ženska z moškim. - Tisto s ščurki je res - saj se vendar spomniš... - Spet se je zmedla. Res sem se spominjal tiste ščurčje invazije, tistega črnega migetanja, ki nas je zalilo in napolnjevalo temo z nočnim pajčjim tekanjem. Vse špranje so bile polne drgetajočih kocin, iz vsake reže je lahko vsak hip švignil ščurek, iz vsake razpoke v podu se je lahko izlegel tak črn blisk in se pognal v ponorelih cikcakih po tleh. Ah, tista divja blaznost preplašenosti, izpisana z bleščečimi, črnimi črtami na tablo poda! Ah, tisti kriki očetove groze, ko je skakal s stola na stol s kopjem v roki! Ni sprejemal več ne hrane ne pijače, lica so mu vročično gorela, okrog ust je imel vtisnjen krč gnusa - moj oče je dokončno podivjal. Bilo je jasno, da take napetosti v sovraštvu noben organizem ne more dolgo vzdržati. Strahoten stud je spremenil njegov obraz v odrevenelo, tragično masko; samo zenice, skrite za spodnjo veko, so v njej napeto prežale, kot tetive na loku, v večnem sumničenju. Nenadoma je na primer z divjim krikom planil s sedeža, se na slepo pognal v kot sobe in že je dvignil kopje, na katerem je tičal ogromni ščurek, ki je obupno krilil s celim kupom svojih nog. Očetu, ki je bil bled od groze, je takrat priskočila na pomoč Adela in mu odvzela sulico z nabodeno trofejo, da bi jo utopila v vedru. Vendar pa že takrat ne bi mogel reči, ali mi je te slike vcepilo Adelino pripovedovanje ali pa sem jim res bil priča. Oče takrat ni imel več tiste odpornosti, ki zdrave ljudi varuje pred fascinacijo z gnusom. Namesto da bi se okopal proti strahotno privlačni moči te fascina­cije, se je, izročen blaznosti v roke, vedno bolj zapletal vanjo. Žalostne posledice so se kaj hitro pokazale. Kmalu so se pojavila prva sumljiva znamenja, ki so nas navdala s strahom in žalostjo. Očetovo obnašanje se je spremenilo. Njegovo divjanje, evforičnost njegove razburjenosti sta se polegla. Kretnje in mimika so že izdajale zametke slabe vesti. Začel se nas je izogibati. Ves dan se je skrival po kotih, v omarah, pod pernico. Večkrat sem ga videl, kako si zamišljeno ogleduje lastne roke, raziskuje svojo kožo in nohte, na katerih so se pojavili črni madeži, bleščeči črni madeži, kot ščurčje luske.

Čez dan se je še upiral s poslednjimi močmi, se boril, ampak ponoči je fascinacija udarjala vanj z divjimi napadi. Videl sem ga, pozno zvečer, ko je sijala sveča, ki je stala na podu. Ležal je na tleh, nag, po telesu pa je imel vse polno črnih totemskih lis, ki so bile še podčrtane z linijami reber, s sanjsko anatomsko risbo, ki je udarjala navzven, ležal je na vseh štirih, obseden od fascinantne averzije, ki ga je srkala v globino svojih zamršenih poti. Premikal se je nekako mnogočlensko, z zapletenimi, čudnimi obrednimi gibi, v katerih sem z grozo prepoznal posnemanje ščurčjega ceremoniala.

Od takrat smo se očeta odrekli. Podobnost s ščurki je bila vsak dan večja - moj oče se je spreminjal v ščurka.

Začeli smo se na to privajati. Videvali smo ga vedno redkeje, po cele tedne je izginjal na svojih ščurčjih potih - nehali smo ga razločevati, popolnoma se je zlil s tem strašnim črnim plemenom. Kdo bi vedel, ali še kje živi, v kakšni špranji, ali ponoči teka po sobah, zapleten v svoje ščurčje afere, ali pa je mogoče končal med tistim mrtvim mrčesom, ki ga je Adela vsako jutro našla s trebuhi navzgor ter štrlečimi nogami in ki ga je s studom pobirala na smetišnico in metala proč?

- Pa vendar - sem rekel neodločno - prepričan sem, da je tisti kondor on. - Mati me je pogledala izpod trepalnic. - Ne muči me, dragec - saj sem ti vendar povedala, da oče potuje okrog kot trgovski potnik - saj vendar veš, da se včasih ponoči pripelje domov in se potem še pred svitom odpelje naprej.